Instalacija postavlja gledalca v okolje v katerem je forma opazovanega, posledica njegovega opazovanja in gibanja po prostoru. Gledalec se znajde v nekakšni povratni zanki, kjer stvari ki jih opazije,  postanejo seme za nove stvari, ki lahko pritegnejo njegovo pozornost. Gledalec tako ni le pasivni opazovalec ampak tudi ustvarjalec tega, kar opazuje. Lahko bi tudi rekli, da je sam opazovan z strani skulpture z katero je v simbiotičnem odnosu. 

»Pri vrednotenju sistemov je umetnik perspektivist, ki razmišlja o ciljih, mejah, strukturi, vnosu, rezultatih in s tem povezanih aktivnostih v sistemu in zunaj njega. Predmet ima skoraj vedno fiksno obliko in meje, skladnost sistema pa se lahko spreminja v času in prostoru, njegovo vedenje določajo tako zunanje razmere kakor tudi njegovi lastni mehanizmi nadzora.«
— Jack Burnham: Estetika Sistemov [1]

Razstavni prostor v delu PD4 je prazen. V njem so samo VR-očala [2] in par oddajnikov. Umetniški predmet se ne nahaja v tridimenzionalnem prostoru. Njegov predmet je virtualno telo, ki se razteza v algoritmično neskončnost nadomestne resničnosti. 

Delo PD4 raziskuje idejo o prisotnosti in zavedanju samega sebe, ki se meri z učinki, kot so občutek za prostor, čas, telo, razpoloženje. Ukvarja se tudi z idejo o (ne)resničnih prostorih. Obiskovalec/ka postane igralec/ka v resničnostni igri, v kateri nenehno izgublja občutek za lastno telo in ravno zato še bolj občuti težo lastne telesnosti. Avtor si z grajenjem monokromatskih avtogenerativnih levitacijskih arhitekturnih elementov zamišlja programirani prostor, ki ga proizvaja igralec/ka s pogledom. Zanimajo ga improvizacijska estetika in metamorfoze v živo računane skulpture, pri katerih spreminjajoči se prostor postane psihološki portret gledalca/ke. Aktivni igralci/ke se spopadajo z občutkom za ravnotežje in orientacijo v nepredvidljivem nenehno rastočem prostoru. Pasivne gledalce/ke pa preraščajo rastoče konstrukcije, zaradi česar se znajdejo v dvakratnem notranjem prostoru: najprej v prostoru znotraj virtualne arhitekture, potem v prostoru znotraj lastnih zaznavnih aparatov. Kar gleda, ni digitalna podoba, temveč zelo telesna podoba. Arhitektura prostora ni nekaj zunanjega, temveč notranji niz značilnosti, ki rastejo v različnih nivojih sintakse in se kažejo kot skupek naključnih formacij. Te diskretne sekvence se v prostoru prevajajo kot neprekinjeni dogodki. Celotno okolje v PD4 je kot občutljivo nadomestno telo, sestavljeno iz točkovnih podatkov, ki se razkrajajo ali zgoščujejo.

Prostor nadomestne resničnosti PD4 je programiran z zbirko integriranega orodja Unreal Engine 4 za profesionalne razvijalce iger, simulacij in vizualizacij [3]. Simulacije komercialnih virtualnih prostorov, ki med drugim uporabljajo to orodje, se ponavadi ukvarjajo s približevanjem resničnosti, Čadeža pa zanima raziskovanje meja algoritmičnih svetov. Zanimajo ga telesni in mentalni učinki, ki uporabnikom uhajajo izpod nadzora. Estetika v PD4 ne teži k učinkom, ki bi bili »boljši od resničnosti«. V delu PD4 se igralec/ka z ničimer ne identificira. PD4 je simulaker, je hoja po nadomestni naravi, v nepovezanem svetu z novo geografijo, ki preizkuša meje lastne zaznave. Igralec/ka se ukvarja s svojo telesnostjo, globino, višino, išče orientacijsko točko, pri čemer so izzvani vsi ustaljeni oziroma naučeni zaznavni procesi. Igra nima scenarija, nima pripovedi, ima generativne scene, ki se nenehno spreminjajo, rastejo in časovno-prostorsko neskončno prevračajo same vase. Igra nima cilja, ki bi ga lahko nadzirali, predvideli ali dosegli, ker vodi v razširjanje zavesti, do katere pridemo z medijem telesnosti in miselnih procesov. Igra ni usmerjena v eskapistično zatekanje v zabavno industrijo in sintetični užitek. Če ima PD4 kakšen cilj, potem je to pokazati, da je največja iluzija ideja o objektivni resničnosti, da obstaja svet, ki je trden, nespremenljiv, ki ga je možno zaznavati takšnega, kot je. Kajti deduktivno ne moremo dokazati, da »resnični svet« obstaja, ne da bi v dokazu upoštevali našo domnevo, »da resnični svet obstaja«. Glede na doslednost človeških zaznav in našo navidezno nezmožnost, da bi vplivali na izsledke o teh zaznavah, upravičeno verjamemo, da neka realnost obstaja kot učinek naše zaznave. Največ, kar lahko rečemo, je, da neki resnični svet obstaja samo zato, ker nimamo zadostnih dokazov, da ne obstaja.

Posodobljene VR-tehnologije z visoko HD-resolucijo in najmanjšim možnim zamikom napovedujejo novo revolucijo v postinformacijski dobi. VR-konzole končno upoštevajo ogljikovo telo, ki je bilo več desetletij obsojeno na pasivno sedečo izkušnjo. Pri VR-tehnologiji igralec/ka nima nadomestnega telesa oziroma avatarja, ki ne bi bil podvržen telesnim funkcijam. Virtualno okolje je aparat za zaznavanje razmerij, ki upošteva napetost med svobodo in nujnostjo. Pojavlja se kot vzročna mreža neskončnih razsežnosti, ki je ni možno v celoti izračunati ali predvideti, kajti človeško telo nima enovitega ali zgolj geometričnega občutka za prostor, ki bi ga bilo možno določiti z meritvami razdalj. Prostor ni enovit, temveč zgoščen ali razpršen kot čas, in delo PD4 izziva občutek za oba. 

PD4 je generator nadomestne resničnosti, je programirana skulptura, ki omogoča igralcem/kam, da doživljajo okolje, ki arhitekturo prevaja v situacijo. PD4 proizvaja zaznavni spekter, ki ni bolj resničen od resničnega, temveč resničen v vsej svoji telesni in mentalni zaznavnosti.

Ida Hiršenfelder

OPOMBE [1] Jack Burnham: Systems Esthetics [Estetika sistemov], v: Artforum, New York, 1968, stran 32. Glej tudi: Jack Burnham: Systems Esthetics, v: Richard Kostelanetz, ur.: Esthetics Contemporary, Buffalo: Prometheus Books, 1978, 160–171.[2] Očala za zaznavanje virtualne resničnosti.[3] V neprofitne namene je orodje Unreal Engine 4 prosto dostopno vsem uporabnikom. Unreal okolje se predvaja v VR-očalih, ki so povezana z laserskimi oddajniki Lighthouse (HTC Vive) ter omogočajo sledenje obiskovalcu po celotnem prostoru.