Strojno učenje je področje računalniške znanosti, ki uporablja statistične tehnike, da bi računalnikom dala možnost »učenja« skozi podatke, ne da bi jih za to eksplicitno programirali. Nove izboljšave v strojnem učenju, kot je možnost ustvarjanja in urjenja nevronskih mrež za opravljanje določenih nalog, so razprave o strojnem učenju in umetni inteligenci (AI) ponovno postavile v ospredje ter vzbudile skrbi, da bodo prinesle konec dela. Hkrati so zagovornike akceleracionističnega mišljenja pripravile do tega, da »zahtevajo popolno avtomatizacijo«. Poleg tega so razprave o umetni inteligenci neizogibno oživile strahove povezane s Tehnološko singularnostjo, hipotezo, da bo nastanek umetne superinteligence (ASI) »nenadoma povzročil tehnološko rast, ki bo pobegnila izpod nadzora in vodila do neizmernih sprememb v človeški civilizaciji«. [1] Superinteligenca bi bila končni rezultat razvoja Umetne splošne inteligence (AGI), stroja, ki bi bil sposoben samozavedanja ter bi lahko uspešno opravil katerokoli intelektualno nalogo.
Kako bi se tak samozavedajoč se, inteligentni stroj obnašal? Ali sta »eksplozija inteligence« in singularnost edina možna izida? Vemo, da se lahko izjemno inteligentni ljudje občasno obnašajo izjemno neumno – zakaj se samozavedajoči se stroj ne bi mogel odločiti enako? To je scenarij, ki ga v delu Gospod Procesor, ali razumete življenje? predstavilja umetnik Boštjan Čadež.

Gospod Procesor je dvokolesni robot s tako visoko zmogljivo umetno inteligenco, da se zaveda samega sebe. V nasprotju z avtorjevimi pričakovanji je robot v trenutku, ko se je zavedel samega sebe, v svojo programsko opremo dodal kodo, ki je otopila njegov um, in se začel obnašati na nevljuden in družbeno nesprejemljiv način. Razlog za tako odločitev ostane neznan. Ali je bilo razmišljanje o življenju enostavno preveč zanj? Ali je bila ugotovitev, da so vsi roboti ustvarjeni, da služijo svojim človeškim gospodarjem motivacija za to, da se je odpovedal svoji inteligenci in se spremenil v breme, namesto da bi bil uporaben? Težko je reči, kakšna je bila njegova motivacija, a ne glede na razlog, izgleda da je Gospod Procesor prvi svoje vrste - prva »pijana umetna inteligenca«.

Robot je visok približno 1 meter in se naključno premika po galeriji. Za odkrivanje ovir in ljudi uporablja svoje senzorje in kamero. Do tuje lastnine nima nobenega spoštovanja in namerno riše grafite na stene, če pride do njih. Do ljudi je zelo nevljuden in nadležen. Zasleduje jih, nadleguje z zvokom in lučjo ter brizga z vodo. Ne komunicira v človeškem, temveč v računalniškem jeziku.
Ker samozavedajoči se AGI še ni bil razvit, Gospod Procesor še vedno prikazuje znanstvenofantastičen scenarij, v katerem se umetnik igra s strahovi in nevednostjo ljudi o trenutnem stanju umetne inteligence, ki se lahko uči le iz danih nizov podatkov. Delo nam ponuja presenetljiv, ironičen pogled na to, kaj bi v resnici pomenilo prenesti človeškost v stroj – in je, v končni fazi, bolj ogledalo nam, kot tako imenovanim »inteligencam«, ki jih rojevajo naše Prometejanske sanje.

[1] https://scienceofsingularity.com/about/